19.10.2008 - 13:32 - Objavil urshika
Dejstvo je, da nihče noče biti poraženec. A žal je tako, da če želimo imeti zmagovalce, mora nekdo tudi izgubiti.
Za vsakim zmagovalcem stoji poraženec. Tak je pač ustroj univerzuma. Jin in jang, akcija in reakcija.
In ja, ljudje imamo radi zmagovalce. Dajemo jim nagrade, jih dolge ure s cvetjem čakamo na letališčih in bedimo pozno v noč, da jih lahko gledamo in poslušamo na malih zaslonih.[ se še spomnite norije v Pekingu, slavja v Brežicah, Radovljici ]
No, ampak resnici na ljubo vsaj mene veliko bolj kot zmagovalci fascinirajo poraženci. Z njimi lahko sočustvujemo in za njih radi navijamo. Meni je edinstveno spremljat poraženca. Saj za zmagovalca vsi vemo, da je ultra vesel in oh in sploh vzhičen. Vemo, da bo nazdravil s šampanjec, se zahvalil najbljižnim. Kaj pa naredijo poraženci? Spominm se EP 2004 v rokometu, ko sta v polfinalu igrali reprezentanci Hrvaške in Slovenije. Slovenija je takrat zmagala. Bolj kot slavje naših vitezov sem ves čas iskala hrvaške solze. Pa ne zato, da bi se nad njimi nasmihala ali kakorkoli sosedsko pametovala. Morda se sliši čudno, a sočutvujem s poraženci. Na velikih tekmah. Tekme za katere se pripravljaš skorajda celo življenje, tekme ki imajo velik pomen, veliko adrenalina, … Takrat kot gledalec lahko začutimo stopnjo tveganja, odrekanja, volje, borbe, samodiscipliniranosti. Solza poraženca je krvava solza. Koliko truda, koliko odrekanja je šlo v tistem trenutku praktično v nič? V športu sama nisem pristaš velike nacionalnosti. Naj bo črn, bel, velik, majhen, debel, suh, kockast, koničast, pakleni ali vatreni 
… vsi so tam za eno stvar. Zmago
Če vemo, da je zmagovati z dostojanstvom lahko, pa to niti slučajno ne velja tudi za izgubljanje. In ker nihče ne mara tistih, ki slabo prenašajo poraz, je nenazadnje verjetno res bolje, če se ob porazu vsaj malce posilimo v za silo velikodušen nasmešek, kot če se nam obraz pači v trpečih grimasah.
Le kratek skok nazaj, do nedelje 21.9. Razglasitev volitev. Kisel, o kako kisel je bil nasmešek sedaj vodilnega. Vsaka guba posebaj je izrisala prisiljen nasmešek, skorajda cinizem.
In kako prenašati dostojanstevno poraz:
* Ob porazu ohrani na obrazu nasmeh in čestitaj zmagovalcu. Če potrebuješ zgled, boš dobrega našla na podelitvah Oskarjev. Ja, tako to počnejo profesionalci. No, upamo le, da boš s svojo čestitko lahko bolj iskrena, saj vate vendarle ni uprtih na milijone parov oči, med katerimi jih je nekaj sposobnih tudi brati z ustnic (in ti bi kaj lahko dekodirali skozi smejočo režo zob izrečen ‘J*** ti’).
* Poskušaj se v trenutku poraza domisliti kar največ dobrodušnih klišejev, npr. tistih iz sveta športa: ‘Naj zmaga najboljši,’ ‘Zmaga pa res ni vse v življenju,’ in ‘No, pa saj ne gre toliko za zmago, gre bolj za to, da smo zadovoljni s svojo igro.’ Skušaj pa se izogibati naslednjim: ‘Laž ima kratke noge,’ ‘Dobri umirajo mladi,’ in vse besede, ki se začnejo na p*** ali, če imaš raje tujke, globalizacijski uvoz na f*** ali balkansko tranzicijski j***.
* Zapomni si, da ko poražencu spodrsne na ledu in si pri tem zlomi nogo ter nato nekaj tednov okoli kravsa v mavcu, se zmagovalcu kaj lahko zgodi isto. Že res, da ima zmagovalec pogosto na svojem bančnem računu kakšen milijonček več, ker si je drznil tožiti občino za slabo očiščene ceste, a ne pozabi, da ‘denar ljudi skvari’. In ko do konca izjočeš frustracijo ob dejstvu, da se je spet znašel bolje od tebe, še ti pokliči svojega odvetnika. Rok zastaranja morda še ni potekel …
* In zelo pomembno! Zapomni si, da nihče ne izgublja non-stop. Pomisli, celo Kevin Costner je na začetku svoje kariere posnel nekaj dobrih filmov …
* Vedeti moraš, kdaj se ustaviti in končati, še preden postane boj brezupen. Trideset let tožarjenja po sodiščih zaradi jabolka, ki obrodi na sosedov vrt, že dolgo nima več veliko opraviti s pravico in lastnim prav. Je samo še bizarno.
Objavljeno v miks | Brez komentarjev »
16.10.2008 - 21:19 - Objavil urshika
Včasih tu, včasih tam, včasih daleč - daleč stran. Včasih tvoja, včasih čisto samosvoja. A takšna sem.
Množici všečna, peščici pač tečna. A kaj bi jaz za to, ker imam svojo pravico biti drugačna.Biti lenobna, igriva, iskriva in radoživa. Mnenja drugih so mi kot prah v senci nekoga. Živim za trenutek, tukaj in zdaj. Le malokdo ve veliko o meni. Sem zaprta knjiga, ki se jo bere počasi. A takšna pač sem. Rada imam bele golobe, ki mi dajejo pridih svobode. Čiste svobode. Bela Ljubljana …
Pa on … zakaj? Ker je tako drugačen … tako zelo, da me zmrazi, ko pomislim na vse to. In ko bo prišel nekdo, ki mi bo že ob pogledu nanj zmanjkalo besed bom vedela, da sem na pravi poti. Občasno mi gredo na živce moje misli … Včasih postanejo tako nadležne, da jih izgovorim naglas. In to ob ljudem za katere mi ni mar. Morda se kasneje kdaj pa kdaj kesam, a kaj bi jaz za to.
Najlepše od nekdaj so slovenke slovene, a lepše od Urške bilo ni nobene .. mi vsake toliko zapoje soseda iz svojega balkona. Malokrat je dan, da ji na to ne odgovorim. Dvojčki smo tako polni življenja, da nas občasno zanese. Tako me tisti dan, ki bil je s soncem obsijan. Pa me je gledal on, se kremžila ona … a to sem bila jaz. Malo francosko, malo po špansko
Koga ne maram … malo je ljudi, ki so pri meni nepriljubljeni. Z njimi se pač ne ukvarjam. Ljudi, ki jih zares sovražim pa je malo, zelo malo. O njih ne razmišljam, ne želim. Tisti, ki so mi vzeli moje sanje, iztrgali iz mene delček neponovljivega vzhičenja in razbili naše zavezništvo, neponovljivo prijateljstvo - to prijateljstvo je rastlo z nami. In me smo se razvijale z njim. Težko verjamem, če bom še kdaj doživela kaj tako posebnega, kaj tako pripadnega. In ko se po dolgem času dobimo na kavi … jaz ne občutim razlike v naših “forah”. Ostalemu svetu tako nedojemljive, nam pa edinstvene. … Kdo so oni? …Oni, ki so nam vzeli vse kar smo takrat imeli?
Olimpijade so mi zlezle pod kožo … v zadnjem obdobju se velikokrat vprašam o moralnosti mhm .. ti že veš kakšni Je moralno, čez par let … Par olimpijad … aaaaaaa
A simple girl, living a simple life, in a simple room, thinking of a boy she simply can’t forget…
[Tekst bo mogoče razumljiv le eni osebi, in to je moj namen. .... Bere se me počasi ... nerazkrito ]
Objavljeno v miks | Brez komentarjev »
10.06.2008 - 17:24 - Objavil urshika
| |
| ROKE PROČ
Na plesišču punca mlada vroče se vrti,
okoli mene pleše in nasmeh pošilja mi,
je vroča kot žerjavica, ne mečem ji polena,
potem pa kar naenkrat usede se mi na kolena.
Ja, kaj si pa misli, le kaj se zdaj gre,
moškega moj’ga osvajat’ ne sme,
ja, kaj si pa misliš, da mu sedeš v naročje,
padla si nevarno področje!
Ti, ti, ti vsiljivka, ti, si spogledljivka,
on je moj, zato pa roke proč!
Ne, ne boš ujela, zase ga imela,
ne, ne boš speljala ga v noč.
Ti, ti, ti vsiljivka, ti, si spogledljivka,
jaz za njega se borim!
Raje se ustavi, če ne dobiš po glavi,
pa te naučim manir!
Raje se ustavi, obnašanje popravi,
daj nama že enkrat mir!
Ne kriči, ljubca moja, tokrat nisem kriv,
le za šankom sem sedel in v miru pivo pil,
ne, ne glej me jezno, ker takoj, ko se je dalo,
s svojega naročja sem pregnal vsiljivko malo.
Ja, kaj si pa misli, le kaj se zdaj gre,
ker jaz sem tvoj, se me dotikati ne sme,
ja, kaj si pa misliš, da mu sedeš v naročje,
ojoj, zdaj si padla v nevarno področje!
Ti, ti, ti vsiljivka, si, si spogledljivka,
on je moj, zato pa roke proč!
Ne, ne boš ujela, zase ga imela,
ne ne boš speljala ga v noč.
Ti, ti, ti vsiljivka, si, si spogledljivka,
jaz za njega se borim!
Raje se ustavi, če ne dobiš po glavi,
pa te naučim manir!
Raje se ustavi, obnašanje popravi,
daj nama že enkrat mir! |
Objavljeno v miks | Brez komentarjev »
6.06.2008 - 18:38 - Objavil urshika
Včasih pišem kar tako … brez razloga. Včasih pišem, da pozabim. Spet drugič pišem, da nekaj sporočim. Zakaj pišem danes.:) Ne vem. Pišem, ker so moje roke v formi, da nekaj ščičkajo skupaj, da se malo pozabavam.
V zadnjem času se vse preveč poglabljam v človekovo dušo. Sprašujem se kdaj in zakaj naša duša postane pokvarjena? Je to splet okoliščin, je to dedno pogojeno, je to odvisno od sošloveka. V svojem mladem življenju sem srečala mnogo, mnogo ljudi. Bile so osebe, ki so me razvseljevale, pa čeprav so mi pot prekrižale samo po naključju. Če danes pomislim nazaj vem, da sem bila takrat zelo srečna. Čustveno zadovoljena. Osebe, ki so mi prekrižale pot po nekem naključju mi niso storile žalega. Samo kanček nove svetlobe so vnesle v moje življenj. A tu so spet osebe, s katerimi sem, ker moram biti. Poslovne obveznosti, če temu tako rečem. Včasih me razočarajo tako globoko, da ne upam pomisliti kaj jih je do tega pripeljalo. Pa si vedno pravim, življenje nas uči. Uči nas resnic, uči nas živeti. Pred kratkim je prišla do mene oseba, ki mi je bolj kot ne znanka. Super, kdaj pa kdaj se skupaj smejiva. A nikoli več kot to. Rekla mi je : “Poslušaj, ne sekiraj se za čeče, ki si jih zmišljujejo. Čez leto ali dve bodo hodili do tebe in te prosili za prijateljstvo. Želeli bodo tvoj stik.” Takrat sem se ji le nasmehnila. Ona pa je govorila v resnem tonu. In že danes, pa ni minilo niti 3 mesece hodijo do mene. Morda pa so vsi skupaj le doumeli, da jaz nisem tista, ki bi bila zanimiva za obrekovanje. Nisem tisti človek, ki bi reagiral na čenče. Sem samo jaz. ( pob bi se rad krvavo uskenu, al ti je samodolgcajt okrog gobca) 
Sama dobro vem kakšna sem, in kaj sem v določeni situaciji zmožna narediti. Ko je moje potrpljenje na konce, se umaknem. Zaprem se vase in čakam, da mine. In če ima nekdo še željo hoditi po meni, naj hodi. Kako pravijo - vsako prase pride na svoj sekret. Nič mi ne gre bolj na živce, če me ljudje v pričo mene analizirajo. Ti si zadržana, samosvoja, resna… Ok, sem - o ne, nisem. Daj zadrži svoje mnjenje o dotični osebi zase.
A vam končno povem kakšna sem, oz. kdo sem :
- sem simpatična, zgovorna in sproščena;
- v izziv so mi ljudje, ki se delajo skrivnostne in nedostopne;
- zelo rada se smejejim
In še veliko več.
Ti, ki bereš moj blog … zaupaj mi kaj tebi pomeni beseda “sovražiti”. Interpretiraj mi to besedo. Nekako mi po glavi skače zadnje dni. Nekdo jo je z nerealnim razlogom uporabil. Pa ne, da bi me prizadela ali kakorkoli. Samo tako hudo si želim izvedeti kako na to besedo gledate vi.
Pa beseda “ljubim te” - to je močna beseda, vsaj za mene.
Povzeto iz SSKJ :
ljubíti in ljúbiti -im nedov. (ȋ ū) 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola.
Res se mi zdi zanimivo, kako lahko je manipulirati z besedami. Nekaj zelo konkretnega napišeš, potem pa z lahkoto rečeš: Tega nisem mislil (a) tako. Ja, my ass nisi.
Jaja, težka so pota Gospodova. Polne so greha, naslade, užitka ob neuspehu drugih, … a takšna so, sprejmimo jih.
Ali pa igrajmo svojo igro. Igro, ki nas nikoli ne pusti ravnodušne!
P.S. - Mimi - danes praznuješ rojstni dan. Se še spomniš tistih dni v OŠ, 6., 10., 16.6. Fino nam je blo! Naj bo današnji dan kar se da vesel in nepozaben. Vse najboljše! *
Objavljeno v miks | 1 komentar »
29.05.2008 - 23:36 - Objavil urshika
Tole je pa blo zdej. Končno bi lahko rekla. Končno sem srečala mojo zelo zelo dobro prijateljico izpred parih let. A najine poti so se razšle. Od danes naprej bodo ponovno združene.
Spominjam se kako sva se spoznali. Čisto tiho in negibno sva stali ena poleg druge. Včasih sva si nasmehnili, … Odšli sva skupaj v garderobo - od takrat naprej sva bili nerazdružljivi. Vsi treningi, vse tekme, ves prosti čas sva preživeli skupaj. Zaupali sva si najgloblje misli. Ob tebi sem zares začutila, da živim … da se lahko smejim nekontrolirano, da lahko nagajam fantom, da dejansko sem … Se spomniš tistega turnirja tam daleč … na morju … kako smo se imeli fajn. Usi skupaj … igrali, feštali, peli, plesali, plavali, se sončili, prodajali kolesa … To so bili trenutki … Včasih se jih spominjam. Takrat ponavadi ležim v postelji, v ozadu pa mi igra pesem : Niko nema dva života.:) Jah, bila je naša himna… Igrali smo jo ta troble … Troble - vsi so navijali za nas, me pa smo zmagovale … kamorkoli smo prišli … Slovenke … Dekleta s kitkami in čopki, z rožo v glavi, …. Dobri stari časi.
Počasi, a vztrajno so naju ločevali … nikoli jim ni zares uspelo. Tisti noro dolgi telefonski pogovori, pa smeh in solze - vse v enem. Priznam, ob ločevanju najinih poti je bilo več solza. Še danes ne vem zakaj nisi odšla z mano, novim dogodivščinam naproti. Veš kolikokrat pred tekmo se spomnim nate. Kako sva štele gledalce. Potopim se v svet, ki je obstajal v “naši dobi.” Pogrešam naše tekme, pogrešam naše pogovore, pogrešam naše norčije …
Pogrešam tebe, pogrešam vas. Tam kjer sem zdaj je OK. A ne tako, da se ne bi vrnila v staro jato. V jato, ki bi skupaj plula. Malo smo starejše, to je res. A še vedno tako nore. Tako zelo. Zdi se mi, kot da je norost nalezljiva.
Samo še dva dni … in spet te bom videla. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Komaj čakam ! In spet bo noro dolg pogovor! iiiiiiiiiiiiiiiiii 
Objavljeno v miks | 1 komentar »
27.05.2008 - 18:58 - Objavil urshika
… od življenja. Pa tako mlada bi rekli… Izmozgana sem. Šele maj je, kje je šele konec junija. Konec junija za nekatere študente pomeni začeteks svobode. A kaj, ko je šele maj. Ubijajo me vrste pred kabineti profesorjev, ubija me čakanje na zagovore, ubija me čakanje za zagovor del … Ubija me faks. Ali res nimamo nil kaj bol pametnega počet, kot pa 3 ure čakati na govorilne ure, da bomo ja prvi na vrsti … Ker drugače lahko ne naredimo letnika. Če slučajno do tiste ure v dnevu ne dobimo frekvence. Bolano. Bolan je sistem. Iz faksa, pa čeprav sem v njem le 3 ure, pridem izmozgana. Sposobna sem samo pasti v posteljo in spati. Dolgo. Do jutra.
A žal - to ni mogoče. Drug teden me že čakajo izpiti. Se pravi, da je na sporedu super učenje. Zunaj sije sonce, igrišča so polna, trava tako voljno zelena, žoga tako lahkotno pada v koš. Jaz pa v študentski sobi, z vso literaturo pred seboj …
A vprašam se … kaj bi počela, če ne bi bilo izpitov? Bi res tekala po tej zeleni travi in metala žogo na koš? Bi?Verjetno nebi. Verjetno bi ležala pred televizijo in gledala mehičanko. Tako torej. Nalila sem si čistega vina. Nič kaj bolj pametno ne bi izrabila čas v drugih okoliščinah. Zato vsi študentje, stisnimo zobe, kdaj pa kdaj pojamrajmo, učimo se … le tako bo naša prihodnost rožnata, polna zelene trave.
Objavljeno v miks | Brez komentarjev »
25.05.2008 - 17:52 - Objavil urshika
… kako zelo sem besna. Nase. Besna nase. Tako zelo. Jutri me čaka pomemben izpit, sam pa kar bluzim in bluzim … mislim nanj. Besna sem, ker mislim nanj. Kdo je on, da je tako pomemben in da dan pred izpitom mislim nanj? Kdo je on, da se dovoli potikati po moji glavi, kdo je on da mi krati spanec, kdo sploh je on. Zgodba ima začetek, konca pa kar noče biti. Spoznala sva se že dolgo časa nazaj. Na zabavi. Plesala sva, se na hitro poljubila in izginila v noč. Nato pa sms, klici, … povabila na pijačo … Vse kot mora biti. A jaz vem več. Vem skoraj vse o njemu. Dejala sem si, da jaz pa že ne bom tista s katero se bo igral zdaj … ko ni druge … ko si on zaželi … Nekako mi uspeva, a še vedno ne tako dobro, da bi enostavno ignorirala njegov telefonski klic. Fant enostavno zna z besedami. Obrača jih kot jaz obrnem toaste. Spretno, lahkotno, nezakomplicirano. Sprašujem se kaj vidim v njem? A je to res fant s katerim karkoli želim?
Odgovorim si. Je poseben, je lep, je prijazen, je vse kar rabim … a rabim tudi poštenost, zaupanje, resnost, varnost … Vem, da se igra z dekleti. Sam mi je to priznal. A priznal mi je tudi nekaj drugega. In to je tisto kar me bega. AAAAA. Kako zelo me bega. Sedim v kotu sobe in razmišljam. In to me nervira, ker si dopustim da razmišljam o njem. In vem, da bo čez čas zazvonil telefon, in se sprva ne bom javila … a zvonil bo tako dolgo, da se bom oglasila. In spet bo tisti glas, ki me privlači. In glas, ki ga na drugi strani tako sovražim. Ja ljubim in sovražim ga v enem. Narobe svet.
Morala sem napisat, sedaj mi je lažje.
Lp svet!
Objavljeno v just me | 3 komentarjev »
24.05.2008 - 17:33 - Objavil urshika
Po najinem pogovru sem šla prebrat Chat Loge. Prvič v življenju. Tega ne počnem, ker se mi zdi, da stvari ki jih izrečemo tudi zavestno dojemamo. Najin Chat Log pa je za mene balzam za dušo. Kot sem ti rekla … vedno se nasmejem. Veeeednnnooo. In tako sem se tudi po najinem prejšnjem pogovoru. Naj ti rečem drobno hvala - za vse globoke nasvete, ki mi jih daš. Poleg njenih in s tvojimi res lahkotno pljujem skozi življenje. In ja, neuradno se poznava že zelo dolgo. Uradno malo manj, ampak dovolj dolgo, da vsaj približno veš kako razmišljam. Zadel si v terno, ko si ugotovil razlog zakaj ne bom več pisala. In tvoj odziv na to - s konkretno podkrepljenim stavkom me je presenetil. Vedno me presenetijo tvoje ugotovitve o meni. Vedno me presenetijo kakršnekoli ugotovitve. Smo ljudje res tako narejeni, da najprej analiziramo druge in nato sebe?
Pred kratkim sem se na faksu pogovarjala s sošolko … direktno sem ji rekla: ” Povej mi tvoj prvi vtis, ko si me videla.” In rekla mi je: ” Bila si tiha, z jasnim pogledom na svet. In videlo se ti je, da te boli k***** za polovico ljudi okoli tebe.” In nato sem ji rekla, da naj mi pove današnje gledanje na mene. In rekla je: ” Zdaj si tiha v pravih situacijah, z izoblikovanim pogledom na svet, enormno količino energije, in še vedno teboli k***** za večino.” Nasmehnila sem se ji in dejala: ena redkih, ki me res pozna.
Spoznati osebo je ena bolj kompleksnih stvari v življenju. Morda si prepričan, da ti je nekdo povedal vse o sebi, morda se ti zdi, da ti popolnoma zaupa. A človeška duša je nebogljena, večplastna, v njej tekujejo id, ego in super ego za prevlado. Če je super ego premočan deluje destruktivno na človeka.
Kot že mnogokrat, pa naj tudi v tem zapisu poudarim to, da sem po horoskopu dvojček. Tisti, ki malo bolj spremljate horoskop se verjetno primetme za glavo, s kakšnim človekom imam za opravit. V meni sta dve polobli. Črna in bela. Bela je za vas, moji prijatelji. Tu sem, da vam pomagam. Posojam svoje zapiske, se z vami smejim, dajem samasvoje nasvete, se zabavam z vami, švigam po vašim mislih … Črna pa udari na plano le malokrat. Za zdaj zares samo enkrat. In to je bilo najtežje obdobje v mojem življenju. A kaj bi zdaj o tem,ko pa smo dvojčki radoživi, razigrani …
In kmalu se ponovno spomnim besed. Posvečaj se ljudem, k ti nekej pomenjo in tistim katerim nekej pomeniš ti.
Hotla sem dodati še nek zapis, pa ga ne bom.
Osebe, ki so vstopile v moje življenje na takšen ali drugačen način - so v meni pustile pečat. V vsakem znancu, prijatelju, kolegu išem dobre stvari. Tako jih iščem v tebi, tebi, tebi in tudi tebi. Napačno interpretirana stvar pa lahko naredi črno piko na odnos dveh oseb. In še je čas, da se odločim - naj ostanem ali grem.
me*
Objavljeno v miks | Brez komentarjev »
23.05.2008 - 00:12 - Objavil urshika
POČASI GRE, URA ZA URO TOPLE SOLZE SUŠI, PREBUJAM SE, POZABLJAM SPOMINE VIDIM NOVE POTI, IN DOBRO VEM, DA SAMA SMEM ŽIVETI KOT SI ŽELIM, IN LEPŠA SEM ČE NOVIM OBRAZOM SE NASMEJIM.
Vidim drobe čudeže smehljaja, ki se rišejo po moji poti. Razmišljam kaj imam rada. Rada imam njo, mojo mami. Pa njega, očkota, rada imam sestro, rada imam svet okoli sebe, rada imam mojo Valči, pa mojega BF, rada imam vse kar leze in gre, rada imam iskrice v tvojih očeh, rada imam moje sošolkice, rada imam spanje - ne to ljubim, rada imam nova spoznanja, rada imam veter v laseh, rada imam čisto vodo, rada imam sonce in morje, rada imam njih - pa čeprav so me razočarali, rada imam tvojo negotovost, rada imam njen nagajiv nasmeh, rada imam, ko zaslišim svoje ime v množici, rada imam deževna jutra, rada imam mir in tišino, rada imam dojence, rada imam adrenalin, rada imam drugačnost, rada imam pravičnost, rada imam enakopravnost, rada imam svoj odmaknjen svet, rada imam belo kavo, rada imam martinčkanje na tribunah, rada imam nikoli končane pogovore, rada imam tek na smučeh, rada imam, ko mi poveš, da si ponosna na mene, rada imam neomejnost, rada imam torto, aha rada imam Nikota - ne na njega sem nora … rada imam sebe , rada imam mogoče tudi tebe.
VERJAMEM DA, ENA RESNICA NI ZA MORJE LJUDI, SPOZNAVAM DA, MOJA JE ZGODBA ZA VSE OČI, IN SI ŽELIM, OBJETI VESELJE VSEH NOVIH DNI, IN UPAM SI, UPAM VERJETI V MALE LAŽI.
Šele zdaj si upam zares verjeti v vse kar je bilo in vse kar bo. Nekdo si želi izvedet podrobnosti zgodbe, ki se ga ne tiče. Nekdo bi rad resnico izvedel ta trenutek in zdaj. A veste kaj, ne da se mi diskutirat. Res ne! Povej naglas! Naj te sliši cel svet. Poglej me v oči in mi zaupaj javno skrivnost. Moja zgodba razburkan je ocenan, zdaj sonce ne bo zašlo, ogenj srca ugasnil ne bo. Nikoli. Viharje, nevihte odneslo je daleč stran. Na mirni gladini priplula sem v pristan.
ZDAJ ME POGLEJ, GLEJ KAJ ZRASTE, KO DO KONCA POGORIM, KO IZ PEPELA SE ZBUDIM, GLEJ KAKO ŽIVIM, GLEJ KAKO VISOKO SAMA ZDAJ LETIM, BREZ TVOJIH BELIH KRIL .
Sem kot ptič na zeleni veji, ki ima oči ves čas odprte. Kar se tebi zdi dolgočasno, je meni zanimivo. Kar je tebi smešno, je meni lahko patetično. Kar je tebi lepo, je meni lahko odvtatno. Kar je tebi odvratno, je meni lahko lepo. Kar je tebi noro dobro, je meni lahko le povprečno. Kar me ne ubije, me krepi. Imam željo skočiti s padalom. Bom, V bližnji prihodnosti … in takrat bo odpadel še zadnji dvom iz mene.
ODPIRAM SE, STARA PODOBA NOVE BARVE DOBI, ODPUŠČAM VSE, KO SENCA V PRSIH VEČ NE BOLI, IN NI TEŽKO, POLJUBLJATI SVET KI SE SMEJI, VSE JE LAHKO
Cheen moj je pravi za to, da pove kako in kaj. Obrni se za 360° in lažje ti bo. Pa ne v smer, ki gre proti toku. Takrat se zdiš frajer le sebi. Sledi toku - go with the flow - takrat ti življenje daje nove poti.
ČE PRAVA MISEL TI NEBO JASNI .
Objavljeno v just me | Brez komentarjev »
1.01.2007 - 14:04 - Objavil urshika
HEJ!
kako se počutite v novem letu? je vse novo, vse lepo? Ni,kajne. Mogoče sem nora, mofole ne razumem sveta,mogoče sem naivna, mogoče premočno zaljubljena,a vseeno mi ni praznovanje (oz. velika fešta) nikoli bilo v neko veliko zadovoljstvo. Ravno tako ne, kot tista voščila dan po njej. Vse se mi zdi tako umetno. Danes sem voščila domačim, se vsedla za računalnik in dan se je začel. Brskam po spletnih iskalnikih, živim običajen dan. Ah, pa kaj bi o tem…
že cel teden premišljujem in ne delam nič. Zdi se mi, kot da padam v nek trans,ki me bo povlekel znotraj sebe in ne bom imela več izhoda.
Lep dan
Bambocha ljubim te
Objavljeno v miks | Brez komentarjev »
